Varuhi žlice je skupni projekt, ki je nastal kot plod sodelovanja med fotografinjo Manco Juvan, novinarko Sašo Petejan in zgodovinarko Urško Strle in ga sestavljajo monografija, razstava, radijski in televizijski dokumentarec ter spletno mesto.
Junija 2010 se je Janez Maršič, Slovenec iz Kočevja, odločil, da bo raziskal zgodovino očetove vojnega internacije na terenu. Odpravil se je proti italijanskemu mestu Renicci, kjer se je med drugo svetovno vojno nahajalo koncentracijsko taborišče. Maršič se spominja lastnice penziona, kjer je bival v Renicciju. Z njo se je pogovarjal o svojih načrtih. Prav tako ji je dal knjigo o taborišču v Renicciju, ki jo je napisal tam živeči italijanski zgodovinar Daniele Finzi.
Njena reakcija naslednje jutro me je presenetila in ganila. Gospodinja je prišla, postregla zajtrk, kot se spodobi, in sama začela temo o taborišču in se globoko in iskreno zjokala. Zjokala v opravičilo, bi rekel, za ves svoj narod in za tisto, kar je bilo storjeno.
Maršičeva zgodba se nanaša na zgodovinsko obdobje druge svetovne vojne, na čas, ko je Kraljevina Italija okupirala določena ozemlja Kraljevine Jugoslavije (1941–1943). Janez Maršič je eden od sorazmerno redkih, katerih pričevanja govorijo o kršitvah človekovih pravic, ki so se dogajale pred več kot 70 leti in ki so dandanes v veliki meri pozabljene. Priznanje italijanskih vojnih zločinov v današnjem širšem mednarodnem kontekstu je redkost in je tudi necelovito predstavljeno. Pri pregledu različnega gradiva in enciklopedij redko naletimo na kakršno koli omembo številnih italijanskih koncentracijskih taborišč, ki so služila kot orodje za politično in rasno preganjanje. Medtem ko so najbolj razvpita nacistična taborišča močno vgrajena v kulturno zavest in kolektivni spomin, zgodovina – če že – italijanska fašistična taborišča obravnava zelo redko.
V Mussolinijevi Italiji je bila ustanovljena mreža na stotine krajev za internacijo, kot vemo, tudi zunaj meja Italije, in sicer na področju današnje Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Kosova, Srbije, Makedonije, Albanije, Grčije, Libije, Somalije, Eritreje in Etiopije. Vsa ta taborišča je nadzorovala fašistična Italija. Natančno število taborišč ostaja neznano in neraziskano. Tudi število žrtev ostaja neznano.
Carlo S. Capogreco, eden izmed vodilnih italijanskih raziskovalcev zgodovine italijanske fašistične internacije, zavrača mit, da so bila koncentracijska taborišča za civiliste značilna le za nacistični sistem. Poleg tega poudarja, da na dnu fašistične internacijske lestvice niso bili Judje, ampak Slovenci in Hrvati. Kot posledica fašistične priključitve Slovencev in Hrvatov so bili formalno šteti za Italijane, vendar so bili v resnici Italijani kategorije »nihče«. Čeprav interniranci niso bili prisiljeni delati, so bili izpostavljeni najbolj skrajnim oblikam zapostavljanj, ki so pogosto vodile v trpljenje in tudi smrt. Vojni zločini proti »Slovanom«, ki so jih zakrivile italijanske fašistične oblasti, nikoli niso bile predmet sodnih postopkov, ki bi bili primerljivi procesom v Nürnbergu.
V poznih 40. letih 20. stoletja v jugoslovanskem poročilu najdemo podatek, da je bilo več kot 800 italijanskih fašističnih vojnih zločinov sporočenih Komisiji za vojne zločine pri Organizaciji združenih narodov, vendar do ustreznih procesov ni nikoli prišlo. Poročilo nedvoumno beleži široko razširjeno vojno nasilje nad civilisti, zločine, ki so vključevali streljanje talcev, uničenje in požige vasi ter množične internacije. Takšen sovražen vojaški odziv na naraščajoče partizansko odporniško gibanje v priključenih ozemljih je bil potisnjen na obrobje zgodovine, in sicer je razlog v tem, da je Zahod v nadaljevanju bil veliko večji boj s komunizmom v hladni vojni, ki je sledila.
Kot posledica je bilo v mestih, kot so Rab, Gonars, Visco, Monigo, Chiesanuova, Renicci, Colfiorito, Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte in drugih, interniranih več kot 50.000 Slovencev, Hrvatov, Črnogorcev in drugih južnih Slovanov, kar pa daje občutek, da je slednje nepomembno, še posebej mlajšim generacijam. Poleg tega tudi veliko izobražencev na področju humanistike ne ve nič o tem. Še več – nekatere italijanske zgodovinarje, ki so se ukvarjali z italijanskimi fašističnimi taborišči, so ovirali in jih tudi blatili.
Danes italijanska družba še vedno v veliki meri ne pozna teh vidikov vojne in se ne zaveda njihovih širših posledic. Vsi obstoječi zgodovinski dokumenti ta taborišča opisujejo kot mesta razčlovečenja, trpljenja in smrti, vendar se ta mesta v javnosti redko omenjajo kot tragična mesta iz preteklosti. Spominske slovesnosti in obeležja so v veliki meri stvar lokalnega angažmaja in ne širše narodne zavesti.
* * *
Vendar pa je zdaj čas za priznanje in obravnavo.
Z osvetlitvijo nekaterih delčkov usod slovenskih žrtev v italijanskih fašističnih taboriščih smo ustvarili družbeni kontekst za dolgo časa pogrešan spomin na fašistično internacijo, ki predstavlja pomembno poglavje druge svetovne vojne. Gre za poskus, da bi glas dobil zgodovinski spomin, ki je bil zaradi politike pozabljen. Odločili smo se, da bomo prikazali in delili dejansko ranljivost preživelih in njihovih sorodnikov s pomočjo serije fotografij ter da bi ljudem s tem omogočili način za izražanje svojih zelo osebnih izkušenj v internaciji.
Večina pričevanj, ohranjenih dokumentov in predmetov je tu objavljena prvič. Pričevalcev ni bilo lahko najti: veliko preživelih je prešibkih za lucidno pričevanje, medtem ko nekateri preprosto niso hoteli pričati in sodelovati. Glede na količino časa, ki je pretekel, tudi nismo pričakovali, da bomo našli veliko število preživelih. Vendar pa hvaležnost prič in njihovih potomcev potrjuje, da je prišlo do zgodovinske krivice, ki njihovo izkušnjo še naprej marginalizira.
Na tem mestu zbrana pripovedovanja so pomembna tudi zaradi široko razširjene zgodovinske pozabe. Poleg tega menimo, da ti pogledi od blizu prikazujejo zelo resnična življenja in usode teh ljudi ter razkrivajo strukture internacijske izkušnje, ki so bile in so še naprej z makrozgodovinske perspektive pogosto prezrte. Predvsem pa ja ta knjiga spominsko obeležje in način poklona preteklim žrtvam in preživelim v italijanskih fašističnih taboriščih in njihovim svojcem.
Manca Juvan, Saša Petejan, in Urška Strle
**
Najlepša hvala vsem, ki so na različne načine prispevali k temu projektu; v prvi vrsti preživelim in njihovim svojcem, ker so delili svoje zgodbe, nato Slavoju Žižku, ki je prispeval predgovor v monografijo, in vsem projektnim partnerjem, ki so pomagali projekt razviti v različnih okoljih; Otu Lutharju z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske Akademije znanosti in umetnosti, Kaji Širok iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Blanki Jamnišek z Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, Inštitutu Apis, RTV Slovenija, Dušanu Moravcu, Prapesi (Sari Badovinac in Petru Zabretu), Dejanu Paradižu, Jeffu Bickertu, Katji Gorjup, če omenimo le nekatere.
Hvala vsem vam, ki ste pomagali in pomagate pri tem, da ti dogodki ne bi bili pozabljeni, pri čemer ne gre za poskus razdeljevanja ljudi, ampak za spravo in pomiritev.
se pravice pridržane. Vsakršno kopiranje, navajanje, presnemavanje, posnemanje in komercialno distribuiranje vsebin tega spletnega mesta brez predhodnega dovoljenja nosilca avtorskih pravic je prepovedano.